Spremenila sem eno stvar, spremenila sem vse…
Kot izredno načelna oseba stojim za idejo, da ima vsak človek posebne razloge bivanja, ki jih eni na žalost nikoli ne najdejo in tisto, kar je skoraj da nesprejemljivo – niti ne usmerjajo energijo v njihovo iskanje. Enega od osnovnih razlogov bivanja sem v zgodnjih tridesetih letih našla s pomočjo izkušenj, ki mi jih je podarilo življenje, in mi jih nobena formalna izobrazba nikoli ne bi mogla zagotoviti. Na skrajnem robu dejanske utopitve, ločitev staršev, življenje brez očeta, spolne zlorabe v otroštvu, izguba prijatelja, totalka prometna nesreča, nezavidljiva bolezenska stanja (dovolj razlogov na tem mestu) so me skozi leta dobesedno povlekla v temo, v kateri sem iskala žarek svetlobe. In ga naposled tudi našla. Zdaj to svetlobo oddajam iz svojega srca.
S široko zaprtimi očmi sem po izjemno težki poti prišla do spoznanja, da sem vpoklicana pomagati najti RAVNOVESJE ČLOVEKOVEMU BIVANJU IN MIR NJEGOVI DUŠEVNOSTI. Ne glede na to, kako smešno in fantazijsko se nekaterim to sliši, jaz v to verjamem in pri tej ideji tudi vztrajam.
Najlepši del mojega učenja je deljenje znanja. Biti Delta Life Coachinja ni samo poklic. Je nenehno učenje. Je izziv. Je ljubezen.
Bilo je nekaj dni po mojem 28. rojstnem dnevu, ko sem na fotografiji zagledala svojo takratno podobo. Nisem mogla razumeti »zakaj« – kaj se je v meni zgodilo, da sem se iz nadvse radostnega, družabnega dekleta z izjemno količino življenjske energije, spremenila v nekaj povsem neprepoznavnega, tako vizualno kot osebnostno. Nekje na poti sem izgubila svojo identiteto, svoje Bitje. Postala sem puščavnik, energijsko polje bolečine se je močno razširilo in pridobila zveste spremljevalce – občutki manjvrednosti, zapuščenosti, krivde, sramu, nesposobnosti, ponižanja, preobčutljivosti, razdražljivosti, in najhuje, sama sebe sem pričela prezirati. Bolj kot sem padala v brezno optične prevare zavesti, vse bolj sem se oddaljevala od resnice. S strahovi, ki so jih v meni ustvarili zvesti spremljevalci, sem porušila svoje psihofizično blagostanje in nadse priklicala serijo resnih avtoimunih bolezni, povrhu vsega pa se mi je bilo strašansko hudo soočati s trpljenjem, ki sem ga povzročila edini osebi, ki stala ob strani skozi življenje po najtežji možni poti, ki sem jo sama izbrala – moji mami.
Nisem se več prepoznala, na fotografiji sem videla izčrpanost svojega telesa, čutila sem vklenjenost duha in praznino duše. Ob spoznanju, da sem dosegla dno brezna, sem se poslednjič zjokala in si prisegla, da nikoli več ne bom hranila čustveno-bolečinskega jedra. Takrat se je v meni prebudilo nekaj povsem nepojasnjenega. Bil je klic k iskanju vseh pravih odgovorov na moje probleme in konec koncev klic k iskanju in dojemanju resnice – kdo resnično sem in kakšno je moje poslanstvo v tem življenju.
Navkljub preučevanju literature o delovanju nevidnega dela človeškega organizma vse od najstniških let, to znanje ni bilo zadovoljivo za iskanje odgovorov, razlogov »zakaj«. Odpravila sem se na potovanje v otroštvo, da bi razumela vzorce, pogledala nič koliko video vsebin na spletu, prebrala Biblijo, izpolnila mnogo testov, a odgovorov nisem uspela najti. Navkljub nenehnemu uhajanju misli k dejstvu, da kot magistrica iz področja HRM-ja izgubljam vsak dan mnoge priložnosti, se nisem vdala. Poslušala sem intuicijo. Ves čas me je spremljal občutek, da grem v pravo smer, vendar mi manjka "konektor", ki bi mi omogočil povezavo vsega dotedanjega znanja.
Nekega pomladanskega dne leta 2015 sem na spletu (niti slučajno ne po slučaju) zaznala Delta Life Coaching akademijo in si brez premislekov rekla: »To je natančno tisto, kar me je iskalo in to bo moja poslednja postaja na zemljevidu kariere.« In moja intuicija me ni peljala žejno čez vodo. Od nekdaj sem čutila, da je moje poslanstvo pomagati posamezniku iz teme in najti notranji mir, vendar nisem razumela zakaj se vsakič, ko stopim korak proti izpolnitvi tega poslanstva, le-ta odmakne od mene za tri korake. Zdaj razumem. Ne da mi ni bilo namenjeno, nisem še imela znanja, ki je bistveno za razumevanje vsega, kar se nam dogaja, in to je znanje o delovanju uma.
Sprejela sem odgovornost, se opravičila sama sebi za vse slabo, kar se mi je zgodilo in si odpustila. Napake, ki sem jih storila, sem pretvorila v lekcije in iz njih potegnila samo pozitivno. Naučila sem se odpuščati, odpustila sem sebi in drugim za vsako najmanjšo bolečino iz preteklosti. V vsaki žalosti sem našla seme hvaležnosti. Moj dih je tako postajal vse bolj lahkoten, čustveno-bolečinsko jedro pa vse manjše. Ozavestila sem idejo, da za vsakogar obstaja le »načrt« (dokler ne vzame življenje v svoje roke) in da so bile ovire, ki mi jih je Univerzum vseskozi postavljal na pot, le znamenja, da sem skrenila in da sem se na tej napačni poti morala najprej marsikaj naučiti o sebi in drugih, šele nato sem lahko nadaljevala k pravi poti, k mojemu načrtu.
Zaradi dokončnega soočenja z vsemi grenkimi izkušnjami sem zrasla na modrosti, ki je ključna za opravljanje mojega poklica. Nimam le znanja o tem, zakaj se nekomu dogaja nekaj neugodnega, temveč tudi globoko razumevanje nastanka tega neugodnega, izhajajoče iz znanja in lastnih izkušenj, tj iz modrosti. Zavedam se, da so mi bili izzivi preteklih dvajset let namenjeni razumevanju lastnega razmišljanja in razmišljanja drugih ljudi, ki se spopadajo s čustvenimi bolečinami. Odkar sem se naučila na izzive gledati s popolnoma drugačne perspektive, vem, da so mi bili v pomoč pri osebnostni rasti in poklicu, ki ga danes opravljam.
Poznavanje in razumevanje delovanja uma je bila štartna linija za iskanje mojega Bitja, za iskanje novih spremljevalcev. Po vsej pomoči, ki sem jo iskala v zunanjem svetu, sem rešitev na koncu našla sama v sebi, in sicer z uporabo neprecenljivega znanja, ki mi ga je dal Edvard Kadič, zame človek z velikim č-jem. Diploma Delta Life Coach ni bil le papir, bil je najmanjši korak v pravo smer, ki je obenem postal največji korak v mojem življenju. Bil moj PREPOROD, bilo je potovanje v dušo. Naučila sem se spreminjati stare, škodljive miselne navade. Ustvarila sem takšne, ki izpopolnjujejo moje življenje in ga hranijo k nenehni osebnostni rasti – z MODROSTJO IN BREZPOGOJNO LJUBEZNIJO. Iz popolnoma reaktivne osebe sem postala SUPER-PROAKTIVNA.
Danes me življenje le redko postavlja pred izzive, v veliki večini jih ustvarjam sama in še vedno kdaj pa kdaj stopim tja, kamor mi ne bi bilo treba, saj so prav tam izzivi. Sem njihov zunanji opazovalec, potrebujem jih, na njih neprestano rastem in še vedno v vsaki situaciji potegnem ven le tisto, kar je pozitivnega. Ostalo sprejemam kot lekcijo, kot nekaj, kar se mi ne bo ponovilo nikoli več. Tako sem se tudi pri ljudeh naučila poiskati vse tisto, kar jih dela posebne. Nihče ni slab ali nesposoben, vedno obstaja tehten razlog, da posameznik nevede počne nekaj sebi škodljivega. Odkar vem, da se 70 % nevronskih mrež ustvari do sedmega leta starosti in da je ostalih 30 % le nadgradnja tega, lahko v veliki večini najdem vzroke prav tam, v izkušnjah ter vedenjih in vsiljenih miselnih navadah iz otroštva.
To je le del moje zgodbe, s katerim vas želim navdihniti, da lahko potek svojega življenja spremenite kadarkoli. Da se soočite s svojo preteklostjo in v njej najdete odgovore na svoje probleme, najdete pogum in moč ter osvobodite duha ter enkrat in za vselej začnete ŽIVETI, se zaljubite v življenje. Da, četudi imate otroke, četudi imate veliko obveznosti, četudi imate smolo v življenju, četudi nimate veliko podpore od družine in prijateljev, četudi [sami navedite izgovore],… je vaša notranja moč večja od katerekoli okoliščine. VAŠ NOTRANJI OGENJ LAHKO POŽGE VSE, KAR VAS ZADRŽUJE PRED TEM, DA BI BILI IN DELALI TISTO, KAR VI ŽELITE – da bi ustvarili kar se da čudovito življenje. V preteklosti tudi jaz nisem vedno verjela temu, včasih se je ob proučevanju literature za samopomoč in osebnostno rast to zdela popolna utopija. Zakaj? Ker je mnogo bolj enostavno opazovati vse, kar se dogaja v okolici, kot pa tisto nekaj, kar se dogaja znotraj nas. Vendar je tudi okolica del nas, kar pomeni, da vidimo to, kar želimo videti. Jaz sem se odločila videti sijaj, lepoto življenja, v problemih pa zgolj možnosti nadaljnje rasti. Vse to, ker sem prevzela odgovornost za svoje življenje, se spoznala in sprejela takšno, kot v resnici sem – stran od okolice, od informacij, za katere v mojem umu ni prostora.
Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti. (2 Tim 1:7)