Zakaj ponos ni dobra sposobnost.
V zapisu obravnavam ponos kot čisto nasprotje ponižnosti, kot sposobnost pretiranega zadovoljstva nad svojimi dosežki ali dosežki drugih. Iz izkušenj sem spoznala, kako ponos kontaminira naš vid. Zaradi njega sem gledala skozi lečo, ki je obarvala in izkrivila resničnost. Danes se mi naježijo dlake, ko mi nekdo reče, da je ponosen name. Spoznala sem, kako ponos vso našo »svinjarijo« pobarva v nekaj lepega in hvalevrednega. Najhuje pri vsem tem pa je, da se tega niti ne zavedamo.
Pred nekaj leti me je prvič prešinila ideja, da se vsakič ko rečem sebi »Ponosna sem na sebe!«, v mojem telesu začno sproščati hormoni sreče. Pa to še ne bi bilo tako slabo, če se mi ti ne bi sproščali takrat, ko rečem nekomu drugemu »Ponosna sem na tebe!«. Z nadaljnjim raziskovanjem tega nadvse zanimivega pojava na »fizični« ravni, sem prišla do osupljivega spoznanja kaj pravzaprav je ponos in kakšne so posledice na naši osebnosti in delovanju telesa ob vsakokratnem izražanju teh besed sebi ali zaposlenemu, prijatelju, partnerju ali najpogosteje, svojemu otroku.
Ponos v smislu dosežkov in hranjenja s potrditvami nakazuje na nekaj pozitivnega, vendar pod prečudovitim prtom skriva popraskano in umazanije polno površino mize, tj. grd način življenja z umazanimi posledicami.
VSAKIČ, KO REČETE »JAZ SEM PONOSEN/-NA NA…«,
SE ZAMISLITE NAD SVOJIM RAVNANJEM IN OZAVESTITE OBČUTKE.
Ideja o ponosu kot škodljivi človeški »sposobnosti« me je osupnila že pred več leti ob prebiranju Biblije – v njej je ponos obravnavan kot eden izmed sedmih smrtnih grehov (poleg hrepenenja, požrešnosti, pohlepa, lenobe, jeze in zavisti), tj. grehov, ki »vodijo v smrt« (beri: duševni, duhovni in navsezadnje, fizični propad).
V čem je past občutka lastnega ponosa?
Ob nadaljnjem preučevanju literature in iskanju odgovora, zakaj je ponos tako (samo)uničevalen, sem se zavestno odločila, da nikoli več ne rečem niti sebi, da sem ponosna nase, niti drugemu, da sem ponosna nanj. Ne me napak razumeti, povsem običajno je občutiti zadovoljstvo pri napredku, zmagi nad problemom, izpolnitvi cilja, nakupu hiše ali avta…, je pa popolnoma druga stvar, če dopustimo, da nas ti napredki, zmage, izpolnitve, nakupi… začno opredeljevati, kdo smo.
Pri tem moram izpostaviti, da zadovoljstvo ne pomeni nič drugega, kot porast določenih nevrokemikalij oziroma sproščanje hormonov sreče (v našem primeru predvsem dopamin in serotonin). Pa vendar, nezadovoljstvo je tisto, ki spodbuja kreativni tok in nas sili k izboljšavam, k rasti, kajne? Kar želim izpostaviti je, da v polju zadovoljstva ne zraste nič novega.
S tem nenehnim iskanjem »potrditev« in virov zadovoljstva zunaj sebe se podamo na pot bede, katere končna točka ni zadovoljstvo, temveč trpljenje (ravno tako, kot pri odvisnikih). Po budistični psihologiji pa se trpljenje generira takrat, ko se preveč tesno oklepamo stvari, ki enkrat neizogibno minejo – tj. vsak dosežek in vsaka stvar v obliki materije.
Dosežki imajo le kratkotrajni učinek in jih sama, na podlagi lastnih izkušenj, vidim kot past. Ko namenimo preveč pozornosti dosežkom in hrepenenje po njih postane vse večje in večje oziroma so dosežki tisti, ki pogojujejo naše dobro počutje, potem enostavno postanejo ne le navada, temveč tudi odvisnost. Zato Bog ne daj, da vire zadovoljstva iščemo zunaj sebe, tako z doživljanjem lastnega ponosa kot tudi skozi doživljanje ponosa zaradi druge osebe in njenega dosežka.
Pogosto slišim starše, ko pravijo, da so ponosni na svojega otroka. Tako praktično od otroštva iščemo vire zadovoljstva in potrditev, saj smo bili tako programirani (beri: naučeni).
Če rečemo, da smo na nekoga ponosni, v bistvu njegove občutke prenašamo nase, zadovoljni smo namesto dosežkov drugega, kar je pa dandanes vse prej kot redkost.
Na tem mestu bom izpostavila sposobnost (ali občutek, kakor vzamete), ki predstavlja človekovo bivanje z dostojanstvom, katerega je mogoče gojiti le ločeno od dosežkov oziroma potrditev – in ta sposobnost je SAMOVREDNOST.
Skozi življenje sem spoznala, da mora pristna in stabilna samovrednost temeljiti na vrednotenju sebe takšnih, kot v resnici smo – vsi smo rojeni s ponižnostjo. Dosežki so kratkotrajni in lahko postanejo past. Če preveč pozornosti posvečamo doseganju večjih in boljših »stvari«, da bi se počutili dobro, potem nam ne preostane nič drugega, kot da postanemo odvisni od zunanjih virov zadovoljstva. V nasprotju s tem sem prepričana, da sta DOSTOJANSTVO (sposobnost moralne presoje in obvladovanja čustev) in PONIŽNOST (sprejemanje sebe takšnega, kot smo v resnici) tisto nekaj, kar prebiva znotraj slehernega človeka, ne glede na njegove vzpone in padce.
Trudite se biti ponižni, saj se boste le tako povzpenjali varno – in tudi ko boste na 5.000 metrih nadmorske višine, bo vaš um na ravni morske gladine.
Za dobrobit vašega bivanja in integritete, se nikomur ne bi smeli dokazovati, niti sebi. Če se neka ideja izkaže za polomijo, še ne pomeni, da smo tudi mi polomija. Če naši poskusi sporočanja čustev svojemu partnerju ne obrodijo sadov, smo morda razočarani, vendar se moramo obenem zavedati, da smo dali vse od sebe. Dostojanstvo lahko v tem pogledu dosežemo s tem, da smo vsaj poskusili narediti povezavo oziroma popraviti poškodbo razmerja. Da, lahko doživimo dostojanstvo bivanja z integriteto, in to ne glede na izid!
Nihče ne more reči, da je ponosen na nekoga, če sam nima razvite sposobnosti tega občutka.
V čem pa je past izražanja ponosa nekomu drugemu?
Bistveni razlog, zakaj vidim izražanje ponosa drugi osebi kot nekaj škodljivega, je v tem, da se za trenutek ali dva nahranimo z lastnim zadovoljstvom zaradi dosežka nekoga drugega. In to ni dobra navada. Pomislite, kolikokrat ste se počutili zadovoljni zaradi dosežkov svojih najbližjih. No, naj vam povem, da se v ozadju skriva umazana igra podzavesti.
Če pogostokrat nekomu rečemo, da smo ponosni nanj (še posebej otroku!), je naš namen sicer dobronameren, vendar obenem tudi škodljiv, saj se bo ta oseba (pod)zavestno pričela zanašati na mnenja drugih oseb glede njene vrednosti. To pomeni, da bo samovrednost te osebe na nek način nejasna, zabrisana in bolj kot ne odvisna od potrditev oziroma pohval. Temu posledično bo ta oseba nenehno iskala pohvale zunaj sebe, saj bo le tako imela občutek vrednosti. To zna biti še posebno izjemnega pomena pri otrocih, ki bodo zrasli v občutljive, ranljive osebe brez močnega občutka samovrednosti. Ali pa v najslabšem scenariju, v prepotentne osebe z močno »sposobnostjo« za napuh, to je vrhunec ponosa.
Poleg tega glasno izgovorjena beseda »Ponosen/-na sem nate!« namiguje, da imamo več izkušenj, moči ali celo pravico, da izrazimo svoje mnenje o prizadevanjih in dosežku nekoga drugega. Temu posledično pa lahko oseba dojema naše izražanje ponosa tudi v smislu podcenjevanja, da smo presenečeni nad dosežkom, v katerega sicer nismo verjeli – kar oseba lahko po svoje razbere in dojema z naše »nepremišljene« mimike obraza.
Sama sem s še pa še treninga uspešno usvojila sposobnost ranljivosti in ponižnosti, ki pa sta žalibog manj popularna izbira premnogih ljudi. Resnično, poskusite odpreti vrata svoji ranljivosti in ponižnosti in ju sprejmite. Vsekakor vas bo svet na samem začetku nekoliko zlomil, vendar se boste skozi izkušnje utrdili in sprevideli, da je sposobnost ponosa tisti, ki človeka ohromi, sposobnost ranljivosti in ponižnosti pa okrepi. Če boste previdni pri izkazovanju človečnosti v ponižnosti in sprejeli dejstvo, da ne morete biti popolni, lahko pričakujete čudeže ;).
In kaj reči samemu sebi ali nekomu drugemu namesto »Ponosen sem (nate).«?
Ne bi mogel/-la storiti bolje!
Uspel/-a sem (si) z vsemi svojimi močmi!
Verjamem vase (vate)!
Čestitam! Tvoj trud in pogum sta več kot poplačana!
Vidite razliko? Jo čutite? Ne izpostavljamo sebe in svoje občutke, ne izpostavljamo jaz (sem…).
Izmed mnogih resnic, ki sem jih spoznala z globokim vpogledom vase, sem ugotovila, da pravzaprav nikoli nismo na vrhu in da nobena stena ni prevelika in premočna, da je ne bi podrli, se naučili njene lekcije ter jo izkoristili kot priložnost, da se povzpnemo nekoliko višje. Pomnite, bolj kot na dosežkih, rastemo na poskusih in napakah, na svobodi od ponosa.